Včasih si vzamem čas za premislek, kajti v moji glavi je toliko želja, toliko planov in različnih stvari, da potrebujem malo časa, da se zamislim. Moja največja želja je, da bi prišel do svoje sanjske hiše na obali, ki bi imela bazen.
Nisem človek, ki bi mu bilo z rožicami posajeno, čisto vse, kar sem ustvaril, sem moral sam. Čaka me še dolga pot, da bom končno lahko rekel, sedaj pa sem naredil vse, kar sem si vedno želel. Pogosto sem optimističen, kdaj pa kdaj pa me tudi vrže in postanem malo žalosten, ker nisem imela te sreče, da bi na začetku svoje poti imel nekaj prihrankov. Bilo bi lažje. Sedaj sem v srednjih letih in lahko rečem, da nisem več revež in da sanje, da pridem do svoje hiše niso tako zelo daleč.
Delam korak za korak, ker drugače enostavno ne gre in tudi druge možnosti nimam. Včasih se sam vprašam, od kje mi toliko volje in energije. Hkrati pa se bojim dneva, da ne bi zmogel. Moje telo je za enkrat še zdravo in polno energije, vseeno pa leta tečejo in tega se zavedam. Veliko dela me še čaka, preden bom prišel do svoje sanjske hiše.
To mi daje motivacijo, točno vem, kako bo moja hiša izgledala, nihče mi ne more vzeti sanj. Včasih srečam ljudi, ki vame ne verjamejo in pravijo, da naj odneham. Sam nisem takšen, vem, da ko bom odnehal, to zame ne bo dobro. Jaz moram delati naprej, sanjati naprej, hiše ne smem pozabiti, to so bile moje sanje in še vedno so.
Stvari se premikajo, kajti kupil sem parcelo in sedaj sem ponosni lastnik parcele na obali. Kako lepo se je končno bilo usesti na svojo zemljo in si reči: »Nisem več daleč od svoje hiše, sanje postajajo resničnost.«…