Že kar nekaj časa je moja mama povdarjala, da ne sliši dobro. Ne vem zakaj nisem že prej odreagirala, kot da tega nisem želela slišati, ker bi si tako priznala, da se moja mama stara. Vedno ko je omenila test sluha, sem ji rekla, da tega pač ne pottrebuje, ker vidim, da sliši. Pa ni bilo tako in to se je izkazalo na prvem testu sluha. Ker je nisem razumela, je moja mama šla na test sluha sama. Ko je domov prinesla izvid kako slabo sliši, mi je bilo hudo. Hudo mi je bilo zato, ker slabo sliši in ker je nisem poslušala, ko mi je to skušala povedati. Opravičila sem se ji, ker mi je bilo res hudo. Saj veste, mame kot mame pa vse opravijo. Mama je razumela mojo reakcijo, sama pa je po svoji strani vedela, da test sluha potrebuje.
Sedaj, ko je imela izvid testa za sluh, sem vedela, da se bo morala odločiti za slušni aparat. To pa je bila tista druga dilema. Meni je bila to precej težka odločitev, kako bo lahko kar naenkrat nosila aparat za sluh. Ona pa je to sprejemala spet čisto drugače. Vesela je bila, da obstaja rešitev za njen sluh in se tako kar hitro odločila za aparata.
Ona je v roku 14 dneh od kar je naredila test sluha že imela slušni aparat. To je bil čas, ko se je nanj morala navaditi. Nekaj dni jo je celo bolela glava. Nisem ji mogla nič pomagati, sem pa jo spraševala, kako naj se pogovarjam, da ji bo lažje. Prve dni ni prenesla, da je kdo govoril preveč naglas in da je hkrati govorilo več ljudi. Tako smo to vsi družinski člani tudi opuštevali, da se je ona navadila. Dnevi so tekli in danes se nihče več ne spomni, da je mama opravila test sluha in da ima slušni aparat.