Pred sedmimi leti sem se odločila, da bom solo petje vadila kar sama doma. Saj bi šla do kakšnega mentorja, ampak žal takrat nisem imela ne denarja in ne časa za to. Predvsem denarja. Ker sem pa ugotovila, da je to nekaj, kar moram delati, da se dobro počutim, sem pa vseeno to začela delati doma sama. Vedela sem, da bo trajalo zelo dolgo, preden bom prišla do nekega pravega nivoja, zato sem se določila, da bom sama prišla do nekega solidnega nivoja, preden bom šla k nekomu, ki to uči. Vedela sem namreč, da si še nekaj časa ne bom mogla tega privoščiti.
Minila so štiri leta, ko sem vadila sama doma. Po štirih letih sem prišla do neke točke, ko sem, je ustavilo in tam sem obtičala za dve leti. Po nekem mističnem naključju se je ravno takrat veliko finančnih stvari uskladilo in lahko sem se vpisala na solo petje v zasebno glasbeno šolo. Še prej sem se pa vpisala na tečaj produkcije vokala, ker sem bila prepričana, da bom lahko vseeno s tem, kar znam, kaj naredila. Ampak sem se zmotila.
Od tistega trenutka je minilo dve leti, odkar je moj vokal pod strokovnim mentorstvom. Napredovala sem že toliko, da si niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Ali pa mislim, da sem si. Le da nisem popolnoma verjela v to možnost. Ne bom rekla, da je bilo lahko. Pri takšnih stvareh ne gre le za fizičen del, ampak tudi notranji del, ker moraš priti osebnostno do neke točke, da se vse uskladi. Ampak se je. Po odločni disciplini in trdem delu se je.